POSTOJNSKA JAMA- SVETOVNA JAMA

Med alpskim svetom in morjem se razprostira širok pas Slovenskega krasa, ki je del velikega dinarskega gorstva. To je svet apnenca, kjer skozi nešteto razpok pronica voda s površja v globino. Posledica je obilica raznolikih kraških oblik, škrapelj, žlebičev, vrtač, ki s svojo podobo spominjajo na lijake, kraških polj, katerih kruh je služil za skromno življenje preprostemu človeku, da se je mogel obdržati na teh tleh skozi tisočletja. To je svet rek ponikalnic, ki ga spoznamo šele, ko se nam razodene v vsej lepoti kraških jam, ki jih tajinstveno skriva površje. Taka ponikalnica je tudi reka Pivka, ki izginja v Postojnski jami, ki je del Pivkinega 23 km dolgega, do sedaj raziskanega podzemeljskega podzemlja. Njen sestavni del so še Otoška  in Magdalena jama, Črna in Pivka jama ter Planinska jama.

Tam, kjer vodijo Postojnska vrata, najnižji prehod v vsem alpsko-dinarskem gorskem loku, visok, komaj 609 m, leži ob vznožju Soviča mesteca Postojna. Nastalo je na sečišču naravnih poti iz Severne in Srednje Evrope na Jadran  ter iz Padske nižine v Panonsko, prvič omenjeno 1136. leta. Te naravne prednosti sta izrabili železnica in glavna evropska cesta na sinji Jadran.

V neposredni bližini Postojne je znamenita Postojnska jama, ene najlepših podzemeljskih jam na svetu. Postojnska jama je znana že dolga stoletja, v pradavnini so bili njeni vhodni deli pribežališče ljudem, kasneje so prve dostopne dvorane radi obiskovali – saj najdemo tod podpise popotnikov že iz 13. stoletja, najstarejši je iz leta 1213. Prve opise jame, objavljene v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689, ki so še močno fantastični, nam  je zapustil polihistor in prvi turistični propagator Krasa Janez Vajkart Valvasor. Postojnska jama se mu zdi največja in najdaljša, obenem pa sodi, da je med vsemi, kar jih je videl, najbolj strahotna. Po naročilu cesarja Franca, moža avstrijske cesarice Marije Terezije, je raziskoval naravne posebnosti na Kranjskem J. N. Nagel, dunajski matematik. Med drugim si je ogledal Postojnsko in Črno Jamo. Ohranjen je njegov načrt vhodnega dela Postojnske jame iz leta 1748. Postojnsko jamo so si pred odkritjem nadaljevanja notranjih delov ogledali še nekateri posamezniki, ki so tod popotovali ali celo bivali na Slovenskem. Med njimi naj omenimo Hacqueta in Gruberja.

ODKRITJE POSTOJNSKE JAME

Novo obdobje za Postojnsko jamo pa se je začelo po letu 1818, z odkritjem notranjih delov vse tja do Velike gore. Povod za ta dogodek je bil obisk cesarja Franca I., leta 1818, ko je bil ta že drugič v Postojnski jami. Tik pred napovedanim prihodom so bili najdeni notranji prostori jame, ki so dali temelj postojnskemu turizmu. Nekaj dni pred tako pomembnim obiskom je dal postojnski okrožni blagajnik Josip Jeršinovič Lowengreif namestiti transparente in luči. Ko so delavci opravljali svoja dela, je splezal domačin Luka Čeč na visoko skalo nad podzemeljsko Pivko in izginil vsem izpred oči. Že so se vsi bali, da se mu ni primerila kakšna nesreča, ko se je čez dobre pol ure pojavil vrh skale in je navdušeno zaklical: »Tu je nov svet, tu je paradiž!«

Iz objavljen notice v Laibacher Zeitung in Osservatore triestino aprila 1818 je razvidno, da je cesarske dvojica Franc I. in njegova žena Karla Avgusta prišla na poti iz Ljubljane v Postojno 16. aprila in tu tudi prenočila. Na podlagi tega sporočila lahko zaključimo, da je odkril Luka Čeč nadaljevanje Postojnske jame vsaj  14. aprila 1818, bolj verjetno pa še kak dan prej.

PRVA TURISTIČNA UREDITEV POSTOJNSKE JAME

V Postojni so se takoj zavedli važnosti tega dogodka. Okrožni urad je dal Postojnsko Jamo nemudoma zapreti, da jo zavaruje pred nepoklicanimi gosti. Turistično ureditev je osebno vodil postojnski okrožni blagajnik Josip Jeršinovič, ki se je posvečal z vso ljubeznijo tukajšnjemu podzemlju. Po njegovih napotkih so delavci v Veliki dvorani zgradili čez Pivko lesen most, namestili stopnice do vhoda v novo odkriti rov in odstranjujoč vmesne ovire nadelali varno stezo v notranjost podzemlja.

Dne 17. avgusta istega leta je do tod že stopil kot prvi obiskovalec takratni avstrijski prestolonaslednik Ferdinand. S tem obiskom so se vrata v Postojnsko jamo turizmu široko odprla. K temu je v prvi vrst pripomogla izredno ugodna lega jame v neposredni bližini cesarske ceste Dunaj-Trst, kjer je bilo dovolj domačih in tujih potnikov. Tu so tako spočetka uvedli kontrolno knjigo obiskovalcev. Tako letos praznujemo že 186-letnico razvoja jamskega turizma. Do konca leta 1819 si je jamo ogledalo 114 obiskovalcev od blizu in daleč: iz Trsta, Gorice, Ljubljane, iz takratnih habsburških dežel do vključno Tirolske, Češke, Madžarske in severne Italije, pa tudi že iz Nemčije, Rusije in južne Italije. Leta 1820 je obiskalo jamo že 427 oseb. Postojnski turizem je bil že od vsega začetka mednaroden, od leta 1821 pa vključuje tudi že tujo diplomacijo in najvišje predstavnike tujih držav.

Leta 1823 so ustanovili posebno Jamsko komisijo, ki je postala upravni organ Postojnske jame. Za nadaljnjo turistično ureditev pa je bil zadolžen kot član Jamske komisije Alojz Schaffenrath, inženir iz Ljubljane. Hkrati z ustanovitvijo Jamske komisije so sestavili prvi jamski statut, ki je začel veljati 13. aprila 1824. Jamska komisija je izvolila tudi jamsko osebje, ki je bilo zapriseženo februarja 1825. Jamska vodnika in hkrati nadzornika jame sta postala Franc Šibenik, ki je bil vešč pisanja in branja, ter Josip Vesel zlasti zato, ker je znal nekaj nemško. Za pomožne vodnike svetilničarje pa so bili imenovani Luka Čeč, Martin Berne, Miha Križaj, Anton Vuzler, Martin Smrekar in Franc Piskar. Leta 1824 je jamska komisija uvedla prve jamske vstopnice. Vstopnina za civilne osebe je znašala 24, za pripadnike vojske pa 12 krajcarjev. Polovično vstopnino so plačali tudi otroci, medtem ko je služinčad, kadar je spremljala potnike v jamo, imela brezplačen vstop. V zgornji vstopnini pa ni bila všteta razsvetljava, plačal jo je vsak posebej - po naročilu. Turistično urejanje Postojnske jame je pod vodstvom Schaffenratha hitro napredovalo. Dobil je namreč izdatno pomoč pri idrijskem rudniku, kajti njihovi minerji so širili ozka grla v jami in prebijali naravne pregrade, ki so ločevale sosednje rove. Tako je bila že leta 1829 speljana turistična pot do Velike gore. Da omogoči bolj cenen in hkrati zelo donosen množični obisk Postojnske jame, je jamska komisija sklenila vsako leto prirediti na binkoštni ponedeljek posebno jamsko slavje. Ta dan je bila jama razkošno razsvetljena, v Plesni dvorani (sedaj Kongresni) pa je igrala godba. Vstopnina je bila tedaj 1 goldinar na osebo (pol manj od normalne), za Postojnčane pa je bil brezplačen vstop. Iz ohranjenih listin v jamskem arhivu lahko razberemo, da je bilo prvo tako slavje 1825. leta.

NADALJNJA RAZISKOVANJA POSTOJNSKE JAME

Med prve raziskovalce Postojnske jame upravičeno štejemo poleg odkritelja Luka Čeča še Franca Šibenika in Martina Berneta. Ti so raziskovali notranje dele jame in se pri tem prvi prebili v nekatere stranke rove in na vrh Velike gore. Leta 1832 je bil najden in raziskan krasno zakapani stranski Pisan rov. Da ga ohranijo čim bolj nedotaknjenega, so namestili ob vhodu vrata in je bil dostopen le redkim izbranim gostom.

Hkrati z navedenimi turističnimi ureditvami je teklo v Postojnski jami tudi raziskovalno delo. Zlasti v Plesni dvorani (sedanji Kongresni) in na območju Velike gore  so našli ostanke izumrlih živali, v glavnem menda jamskega medveda. Za te najdbe sta se sprva zanimala Jeršinovič in Hochenwart, nato pa tudi Freyer, takratni poznavalec našega kraškega podzemlja in kasnejši kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani. Leta 1831 je našel Luka Čeč prvega jamskega hrošča v Postojnski jami. Ker je bilo med biologi dotlej splošno mnenje, da v podzemlju razen človeških ribic ni drugega živalstva, je najdba izzvala ogromno zanimanja.

Kajti povedati moramo, da je človeške ribice odkril Jeršinovič že leta 1797, ko je v družbi nekaterih častnikov stikal po Črni jami. Tako je najdišče zasenčilo prvi dotlej znani najdišči Lintvern v dolini Bele pri Vrhniki in Vir Pri Stični. S tem je dobila Črna jama novo privlačnost in obiskali so jo mnogi tujci, med njimi zlasti Angleži.

Tako je postal Slovenski kras zibelka biospeleologije; prispevki, ki jih je objavljal Schmidt (bil jem trgovec v Šiški pri Ljubljani), pa so bili med prvimi na svetu. Zato ni bil slučaj, da se je kasneje prvi biospeleološki laboratorij uredil prav v Postojnski jami.

Pospešeno raziskovanje pa se je začelo proti koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja, sprožila ga je živahna razprava o ideji Avgusta Voigta, kako bi lahko speljali železniško progo med Ljubljano  in Trstom kar skozi podzemeljske jame. Že jeseni leta 1848 je Anton Urbas (bil je kaplan v Planini) s svojo odpravo prodrl v Planinsko jamo do sotočja Pivke in Raka in nato po vodnih rovih še nekaj sto metrov naprej. V Pivškem rokavu so trčili na množico človeških ribic, tako je Planinska jama hitro zaslovela kot njihovo najizdatnejše dotlej znano bivališče na svetu.

Viogt je s svojim člankom opozoril na naš kras tudi znanstvene kroge na Dunaju. Naporno in velikokrat tudi tvegano raziskovanje zlasti v nevarnih in dotlej neznanih vodnih jamah, ki je trajalo s presledki od 1850 do 1853, je bilo poverjeno geografu Adolfu Schmidlu. Bil je po rodu Nemec iz Kinžvarta na Češkem. Kot stalnega sodelavca so mu dodelili rudniškega praktikanta – inžinerja v Idriji Ivana Rudolfa, kot tehnično pomožno osebje pa so sodelovali idrijski rudarji. Izdatno so mu pomagali tudi domačini, ti so tudi posredovali domača imena krajev in jam, zato so vsa njegova dela, posebej pa njegovo temeljno delo o jamah na Notranjskem (Schmidl, A.: Die Höhlen und Grotten von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas, Wien 1854), ki ga je izdala Dunajska akademija znanosti, znatno ločijo od domala vseh kasnejših spisov tujcev, ki si jih izdali o naših krajih. Schmidl – Rudolfova odprava je raziskovala poleg Postojnska jame še Planinsko jamo, Črno in Pivko jamo in nekatere druge manjše jame v okolici. Schmidl pa se v Postojnski jami ni zanimal le za skrivnostno pot podzemeljske Pivke, opazoval in beležil je tudi vremenske razmere, proučeval akustičnost Plesne dvorane itd.

Dopisovanje in zanimanje za Postojnsko jamo je spet poraslo, ko je jamski vodnik Ivan Prelesnik leta 1875 prvi opazil, da leže samica človeške ribice jajca. To je bilo za takratni znanstveni svet, ki se je že dolgo ukvarjal z uganko, kako se plodi ta zanimiva žival, senzacionalno odkritje.

Ko se je 1879 ustanovilo na Dunaju prvo jamsko društvo na svetu, se je začelo trajno zanimanje za naš Kras in posebno še za Postojnsko jamo. Vodilno vlogo pri tem je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odigral znameniti dunajski jamoslovec Franz Kraus. Pridobljeno znane o Postojnskem krasu je objavil v delu Jamoslovje (Kraus. F.: Höhlen- kunde, 1894)

Posebej pa so se razgibali nekateri postojnski tržani ob uspehih tržaških jamarjev v Škocjanskih jamah, da so v Postojni leta 1889 ustanovili jamarski klub Antron (prvi na Slovenskem). Njegovi predhodniki pa so se že sedem let prej podpisali v Jami pod Predjamskim gradom kot »Slovenski gadje, 11.V. 1882«.

Antronovci so sprva raziskovali postojnski jamski sistem sami, leta 1893 pa skupaj z znamenitim francoskim spelologom E. A. Martelom, W. Putickom in F. Krausom. Prodrli so po podzemeljski Pivki do sifona pred Magdaleno jamo. Ta raziskovanja je Martel podrobneje opisal v delu o podzemeljskih jamah in breznih (Martel, E. A.: Les abîmes, Paris 1894). Eden največjih uspehov raziskovanja Antronovcev je bilo vsekakor odkritje Lepih jam 1891, enega najlepših delov Postojnske jame, ki so ga za turistični obisk odprli 1904. leta. Medtem je leta 1883 v Postojni zraslo Društvo za pospeševanje olepšave trga in tujskega prometa v Postojni, prvo slovensko društvo.

Ko je postal 1910. upravnik Postojnske jame I. A. Perko, se je sloves tega kraškega bisera ob izkušenem jamarju in propagandistu razširil po vsem svetu. Kot jamar je leta 1910 odkril vodni rov, ki vodi do končnega korita Pivke pred Magdaleno jamo proti Črni jami in se po njem imenuje Perkov rov.

Prva svetovna vojna je raziskovanja zavrla. Leta 1922 je jamski vodnik M. Vilhar odkril Ozki rov v Malih jamah, naslednje leto pa Kristalni rov. Italijani pa so v teh letih navrtali predor med Lepimi jamami in Ruskim rovom, 1926. pa galerijo od Črne jame do Pivke jame. S priključitvijo Postojne k Jugoslaviji so začeli smotrno raziskovati Postojnsko podzemlje slovenski jamarji: A. Šerko, prvi direktor Postojnske jame po vojni in kasneje tudi prvi upravnik 1947. leta ustanovljenega inštituta za raziskovanje krasa; po njegovi nenadni smrti 1948. leta so v okviru Inštituta raziskovali Postojnski jamski sistem I. Michler, F. Hribar in S. Modrijan.

Večja in uspešna raziskovanja so opravili neustrašni potapljači po letu 1960, v sedemdesetih letih in v zadnjem času v smeri iz Pivke jame proti Planinski Jami. Ko bo premagana še neznana podzemeljska pot reke Pivke med Pivko jamo in Planinsko jamo, bomo upravičeno šteli Postojnski jamski sistem z dolžino nad 23 km za enega velikih jamskih sistemov!

VODNIŠKA LITERATURA POSTOJNSKE  JAME

Za predstavitev Postojnske jame je potrebno podati njeno podobo tudi na področju pisane besede, ki ji daje svojevrsten primat v kraškem turizmu med vsemi jamami v svetu.

Jama je kot prva na teritoriju takratne Avstrije že leta 1819 s knjigo podpisov svojih obiskovalcev uvedla turistično dokumentacijo. Še posebej pa moramo poudariti dejstvo, da se Postojnska jama ponaša z eno najstarejših evropskih tradicij pisanih jamskih vodnikov. Od leta 1821, ko je izšel prvi, pa do danes se jih je nabrala dolga vrsta – preko sto. Omenili bomo samo nekatere. Naštejemo jih lahko kot vodnike avstrijske dobe od leta 1821 do 1921, s sila različno vsebinsko in oblikovno zasnovo, ki so jo podali raziskovalci – speleologi in deloma turistični delavci. Pri vodnikih italijanske dobe od leta 1924 do 1944 zasledimo dokaj enoten koncept, ki sta mu dala koncept I. A. Perko in F. Anelli. Izdaje povojnih vodnikov, t. i. slovenski koncept vodnika pa je delo znanih speleologov A. Šerka in I. Michlerja ter v zadnjem desetletju F. Habeta.

Prvi pisani vodnik Postojnske jame s turistično informativno vsebino je izšel že leta 1821. Napisal ga je G. Volpi, sledi mu Agapito iz leta 1823, oba izdana v Trstu. Medtem, ko je bil prvi pisan v nemščini, je drugi izšel v italijanskem jeziku.

Naslednji vodnik je delo A. Schaffenratha. Avtor namen že v predgovoru pove, delo naj bi služilo kot vodnik in spremljevalec obiskovalcu jame, saj obsega le opis turističnih rovov in situacijo, to je načrt jame. Vodnik je imel še več kasnejših ponatisov.

Reprezentativno izdajo je doživel vodnik F. Hohenwarta, ustanovitelja Deželnega muzeja v Ljubljani. Kot prirodoslovni izobraženec skuša podati spoznanje delovanja naravnih zakonitost v jami. Vodniku je dodan izboljšan Schaffenrathov načrt Postojnske jame. Pečat bibliofilske izdaje nudi knjigi 19 bakrorezov, izdanih po Schaffenrathovih gvaših z motivi Postojnske jame. Vodnik je doživel leta 1978 ponatis z uvodno besedo v šestih jezikih.

Iz tega vodnika je zanimiva še izjava F. Hohenwarta na pritožbe tujcev, češ da jim jamski vodnik ničesar ne razlože in prehitro hodijo po jami: »Vodnik govori večinoma le slovenski jezik. Kako naj bi ga popotnik razumel, če drug drugega na razumeta. Navadno stoje vodniki pri zanimivih objektih tiho in drže visoko svoje luči, da bi vidno osvetlili svoje predmete. Ti vodniki so svojo običajno pot napravili že več tisočkrat, zanje je vse to že zdavnaj izgubilo svoje čare, tako da gredo svojo odmerjeno pot naprej. Tujec pa še ni bil v jami in je čustveno močno zavzet. Opazovalec, ki pa je že bil v jami, hoče zopet raziskovati, vse videti, pa mu je zato vodnikova hoja prehitra.«

Naslednja izdaja pisanih jamskih vodnikov je povezana  z geografom z Adolfom Schmidlom in njegovim speleološkim raziskovanjem Krasa. Lahko zapišemo, da je to prvi jamski vodnik, ki pravilno osvetljuje in vrednoti tudi Čeča kot odkritelja notranjih delov Postojnske jame. Istočasno pa je Schmidl s tem vodnikom postavil vzorec za poznejše vodnike tja do italijanskih in jugoslovanskih izdaj. Ena od izdaj je bila v francoskem jeziku (1854. leta).

Omeniti moramo skupino vodnikov, ki so izšli izpod peresa E. H: Coste. Eden izmed njih, čeprav predstavlja le opis takratnih turističnih poti, je pomemben, ker je leta 1863 izšel tudi v slovenskem jeziku z naslovom »Postojnska jama«. Objavljen je bil tudi načrt Postojnske jame  s slovenskimi poimenovanji posameznim jam in rovov, delo domačina P. Eunikeja. Tako predstavlja ta izdaja prvi vodnik v slovenskem jeziku. Prvi pisani vodnik v angleškem jeziku je izšel leta 1869 v Trstu. Nove speleološke raziskave in številna nova odkritja v Postojnskem jamskem sistemu, ki so jih opravili Dunajčan F. Kraus, Čeh V. Putick, Francoz E. A. Martel in pa člani jamarskega kluba Antron, so narekovale nove, izboljšane izdaje jamskih vodnikov.

Leta 1861 izšel vodnik časnikarja P.Radicsa, Postojnčana, kjer je predvsem dragocen obširen oris zgodovinske Postojne. Vodnik F. Nedeljka, iz zadnjega desetletja 19. stoletja, bi omenili predvsem zaradi tega, ker je prvi objavil poleg črno-belih tudi barven slike iz jame.

Mimogrede bi omenili zapis o prodoru Antronovcev iz Postojnske jame do Otoške jame iz vodnika J. Bilca (1893 leto.). Takole pravi:«Leta 1890 se je posrečilo nekaterim jamoplaznikom Postojnskim prodreti do označenega mesta. Deloma v čolnu, deloma ob skalnem bregu reke Pivke pomagali so si dalje ob reki, ter so potrdili podzemno zvezo Postojnske jame z ono do tega časa napačno za samostojno smatrano Otoško jamo, katera se je 1889 odkrila.« Zanimivo je da Bilc poskuša v tem delu skovati nove slovenske speleološke izraze. Zanimiv je vodnik, izdan v tiskarni M. Šeberja v Postojni, iz leta 1910. Napisal ga je F. Juvanec, učitelj v Postojni, ki med drugim omenja tudi najnovejše dogodke kot: postavitev spomenika Miroslavu Vilharju, novi postojnski vodovod leta 1907 in novo meščansko šolo, električno napeljavo in kanalizacijo. Juvanec je dal tudi pobudo, da je vnesena v postojnski mestni grb še človeška ribica.

Poleg Hohenwartovega vodnika 1830-1832, ki se po obsegu, formatu in vsebini loči od ostalih, je drugo tako delo, žepnega formata, Perkova knjiga o Postojnski jami v sliki in besedi:«Die Adelsberger Grotte in Wort und Bild«, izšlo leta 1910 v Postojni. Med vojnama sledijo t.i. vodniki italijanske dobe že omenjenega avtorja in novinarja S. Gradenika. Zadnji dve izdaji (od petih) pa je izpopolnil speleolog Speleološkega inštituta v Postojni F. Anelli s poglavji o jamskih sistemih, sedimentih, jamski flori in favni, o biospeleološki postaji v jami ter o speleološkem muzeju v Postojni. Po letu 1926 se je začela doba velike izdajateljske dejavnosti, motor tega je bil Perko. Izdanih je bilo med pol milijona malih žepnih vodnikov v italijanskem, nemškem, francoskem, angleškem, španskem, češkem, madžarskem, slovenskem in drugih jezikih.

Po drugi svetovni vojni je dobila Postojnska jama prvi domači slovenski vodnik: »Postojnska jama in druge zanimivosti krasa« leta 1952, delo slovenskih speleologov Alfreda Šerka in Ivana Michlerja. Izdala ga je uprava kraških jam Slovenije na 116 straneh, opremljen pa je z 69 podobami po posnetkih Francija Bara. Sledile so še izdaje v tujih jezikih. Posebno poglavje pa so po letu 1970 izdani vodniki, delo dr. Franceta Habeta, geografa in zgodovinarja, sicer pa jamoslovca in naravovarstvenika, v založbi Postojnske jame, turistično hotelske organizacije. Poleg vodnikov po jami sta izšli tudi dve barvni monografiji istega avtorja, različni med seboj predvsem po obsegu. Nenehna rast števila obiskovalcev v zadnjih desetletjih terja tudi temu primerno število knjig, tako da so turistični vodniki in monografije doživele številne izdaje v velikih nakladah, v slovenskem in srbohrvaškem, angleškem, nemškem, francoske, italijanskem in v nizozemskem jeziku. Kot sem na začetku zapisal pomeni preko 100 izdaj jamskih in turističnih vodnikov v številnih jezikih v zgodovini Postojnske jame neizmerno bogastvo, ki se z nezmanjšano vrednostjo priključuje vsem tistim prvinam, ki dajejo Postojnski jami pečat svetovne jame.

OD NOSIL V ŽAMETU DO VLAKA  Z ELEKTRIČNO LOKOMOTIVO

Dolga desetletja so vodniki pa jami vedno številčnejše občudovalce podzemnih lepot vodili peš. Toda že leta 1853, ko je raziskoval kraško podzemlje, se je Adolf Schmidl čudil, da v Postojnski jami ni na razpolago jezdnih živali, saj bi se gotovo marsikateri gost, posebej pa obiskovalke v dolgih krilih, zaupale osličem ali ponijem, da pojaše v Jamo na njih. Tako pa gre večina njih do Zavese in se od tod trudna vrača, ne da bi videla najlepše, Kalvarijo.

Ob obisku avstrijske dvojice 11. marca 1857. leta v Postojnski jami (tedaj je namreč stekla železnica Ljubljana - Trst), je Jamska komisija za to priložnost nabavila tri nosila. Prvo, vso v žametu, je bilo za cesarico, drugi dve pa za njeni dvorni dami. Poslej so bila nosila na voljo petičnim gostom. Plačilo za nosila dva spremljajoča svetilničarja je znašalo 6 goldinarjev in 30 krajcarjev. V njih so prenašali jamske sluge v naslednjih tridesetih letih marsikatero kronano glavo in drugo gospodo modre krvi. V letih 1862-72 se je poslužilo nosil 234 oseb. Nosila niso več ohranjena in žal tudi njihovi fotografski posnetki niso na razpolago. Ker je bila večurna hoja po Postojnski jami kljub zložnim in dobro vzdrževanim potem, ki so jih vsako leto posuli s peskom iz kamnoloma v Planini, za prenekatere obiskovalce zelo naporna, je dal Globočnik pobudo za zgraditev jamske železnice. V začetku leta 1872 se je Jamska komisija odločila, da spelje železnico od vhoda v Jamo do vznožja Kalvarije v dolžini dobrega poldrugega kilometra. Ker pot po jami nima večjih vzponov, so se odločili za nabavo majhnih dvosedežnih voz, ki jih je lahko brez posebnega napora potiskal en sam jamski služitelj. Ta prva podzemeljska železnica je steka 16. junija istega leta. Vožnja v jamo in nazaj je stala za osebo en goldinar, v eno smer pa 70 krajcarjev. Ker pa je bil ogled Postojnske jame že tako dovolj drag, se je železnice posluževalo sorazmerno malo gostov.

Leta 1914 je pri prevozu turistov v jamo človeka prvič zamenjal stroj. Na Češkem so nabavili lokomotivo »Montania« z enovaljnim bencinskim motorjem na vodno hlajenje. Hkrati so kupili tudi kompozicijo petih štirisedežnih vagonetov. Ker pa je število obiskovalcev stalno naraščalo, so leta 1924 nabavili še lokomotivo »Oreinstein«, ki je zmogla vleko vlaka s 25 vagonetami po 6 oseb, torej kar 150 oseb. Ker si je večina obiskovalcev ogledovala jamo še vedno peš, je bil vzpostavljen poseben režim obiskov, da bi zagotovili kar največjo varnost pešcev. Ta predpisani režim je veljal vse  do leta 1963, ko so peš obisk povsem ukinili. Po drugi svetovni vojni, posebej pa po letu 1964, je obisk jame  skokovito porasel. Število voženj vlakov se je stalno večalo in pojavil se je nov problem – zamegljenost jame zaradi izpušnih plinov. Megli in dimu se je pridružil še smrad izgorelih plinov. Zato je bilo nujno zamenjati tehnologijo vleke. Leta 1959 je bila nabavljena prva lokomotiva na akumulatorski pogon pri družbi Emam. Zaradi vse večjega  porasta števila obiskovalcev pa je tudi enotirna proga z dvema izogibališčema postala pravo ozko grlo. Zato se je kolektiv Postojnske jame leta 1963 odločil za prvo večjo investicijo v jami po vojni – izgradnjo krožne proge. V zimski sezoni 1963 – 64 je bila zgrajena dvotirna proga skozi vso jamo do Velike gore. Konec aprila 1968, ko so izdolbli 422 metrov predorov v živo skalo in položili progo v dolžini 623 m, je zapeljal prvi vlak po pravi krožni progi. Receptivna sposobnost jamske železnice se je s tem povzpela na 14.400 prepeljanih obiskovalcev dnevno ob koriščenju 6 vlakovnih kompozicij v polurnem časovnem intervalu obiskov. Krožna proga je spremenila tudi turistično pot obiska. Turisti več ne pešačijo proti izhodu skozi Male jame, Temveč vstopajo na vlak v Koncertni dvorani, od koder se odpeljejo na prosto.

V zadnjem desetletju pa sta bili izvedeni temeljiti rekonstrukciji in razširitvi vstopna in izstopne postaje, ki nudita bolj kakovostno storitev, predvsem pa bolj varno. Dolžina krožne proge znaša v zaključeni pentlji 3750 m (dolžina celotne turistične poti meri 5 km). Na njej obratuje vozni park 12 električnih lokomotiv s 105 osemsedežnimi vagoneti, ki so prerazporejeni v 7 vlakovnih kompozicij s skupno zmogljivostjo 840 sedežev.

VISOKI GOSTJE V POSTOJNSKI JAMI

»Pod zemljo pravljica še kraljuje«
Carmen Sylva, pesnica in žena romunskega kralja Karla I., 1897

Ko listamo po knjigah, kjer je svoje ime zapisal ta ali oni pomembnejši obiskovalec Postojnske jame. šele spoznamo, da ni državnika ali predsednika, ki si ne bi ogledal tega kraškega bisera. Če skušamo na hitro prelistati knjige, opazimo v tej množici podpisov in zapisanih čustvenih izlivov jezike vsega sveta, različne pisave in kraje, od koder so pripotovali obiskovalci, iz Gruzije v Sovjetski zvezi pa tja do daljne Nove Zelandije in Honoluluja.

Kako je svet majhen!

POSTOJNSKA JAMA ZA HABSBURŠKE VLADAVINE LETA 1818-1918

V letu 1818 si je ogledal jamo Franc I.. Leta 1819 Ferdinand, leta 1830 in 1832 pa cesarica Maria Luiza. 11. marca 1857 je obiskal jamo sam cesar Franc Jožef I. z ženo Elizabeto. Ponovno si jo je ogledal 1883 ob praznovanju deželne 600-letnice. Poleg članov Habsburške cesarske hiše so jamo obiskali še:

- 1837. saksonski kralj Friderik August,
- 1851. grški kralj Oto,
- 1869. brazilski cesar Don Pedro,
- 1887, srbski kralj Milan,
- 1889. japonski princ Taki Hito,
- 1894. princ Komatau.
- 1897. romunski kralj Karel I. z ženo Carmen Sylvo, pesnico.
- 1904. Švedski in norveški kralj Oskar II. z ženo Sofijo.

POSTOJNSKA JAMA MED OBEMA VOJNAMA

Avstrijski prestolonaslednik Karel, ki je po smrti Franca Jožefa postal zadnji cesar Avstrije (leta 1916), je obiskal jamo že leta 1914. Eden izmed visokih gostov takoj po koncu I. svetovne vojne je bil tudi savojski princ Amedeo-Aosta (guverner v Etiopiji med drugo svetovno vojno). Leta 1922 se je v zlato spominsko knjigo podpisal italijanski kralj Vittorio Emanuele. Naslednje leto je obiskal jamo savojski princ Umberto (sin Vittoria Emanuela) zadnji italijanski kralj; leta 1925 si je ogledal jamo švedski princ 0. Bernadolte z ženo Ebbo in 1926. Aimone - savojski princ. Septembra 1929. leta je obiskal jamo srbski princ Pavel (bratranec kralja Aleksandra) z ženo Olgo grško princeso ter Elizabeto in Marino, prav tako grškima princesama. Na Silvestrov dan leta 1930 je prišel na ogled jame japonski princ Takamatzu Mobunito z ženo Kikuko, leta 1931 suveren Danske Erik v spremstvu Beatrice in Marije Kristine Burbonske, leta 1933 kitajska princesa Editti Chao, leta 1937 Marija - piemontska princesa in leta 1938 romunski prestolonaslednik Michaele.

POSTOJNSKA JAMA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Med prvimi najuglednejšimi obiskovalci jame po vojni je bil predsednik Tito, ki si je ogledal jamo 28. maja 1945. Njegov podpis zasledimo v knjigi naslednje leto 22. oktobra, 15. avgusta 1945 si je jamo ogledal tudi France Bevk. 11. februarja 1946 sta obiskala jamo Boris Kidrič in Edvard Kardelj. Ko dalje listamo po knjigi, se ustavimo na podpisih predstavnikov komisije za finančni položaj Trsta iz Združenih držav Amerike, Francije, Sovjetske zveze in Velike Britanije - 2. februarja 1947. Septembra tega leta sta jamo obiskala tudi akademski slikar Božidar Jakac in dr. Jože Pokom, oktobra istega leta pa dr. Vladimir Bakarič. Izredno zanimivo je, ko beremo podpise predstavnikov različnih delegacij s številnih področij, ki so obiskale jamo, med njimi so: gospodarske, kulturne, vojaške, parlamentarne, kmetijske in turistične  delegacije; delegacije za znanstveno sodelovanje, tehnično pomoč in razvoj terindustrijo; delegacije novinarjev, filmskih delavcev, potovalnih uradov, delegacije žena itd.

Leta 1951 je pripotoval na obisk jame Milentije Popovič. Predsednik Tito je spet obiska Postojnsko jamo v letu l954. Leta 1955 si je ogledal jamo Henry Moore, angleški kipar. V knjigo je napisal: «To je najlepša razstava kiparstva narave. ki sem jo kdajkoli videl.« Še v istem letu sta obiskala jamo grški kralj in kraljica. Leta 1956 si je jamo ogledal predsednik

Egipta Gamal Abdel Naser s spremstvom. Junija 1957 je bil na obisku Tage Erlander, predsednik švedske vlade, septembra pa sta si jamo ogledala tovariš Tito in Cyrankiewich, poljski državnik. Še isti mesec je obiskala jamo delegacija švedskih rudarjev in eden izmed njih je napisal: »mi, švedski rudarji, smo brali, kako je velika in lepa ta jama ali stvarnost prekaša. To je bil čudovit doživljaj, da si ogledamo kako je narava uspela ustvariti to lepoto«

Leta 1957 so si ogledali jamo še predstavniki HORECA, mednarodne turistične organizacije in direktor UNICEF, gospod Maurice Paie. Naslednje leto sta se mudila na ogledu jame Mohamed Enntas, I. sekretar CK KP Tunizije in H. J. Hansen, predsednik danske vlade. Leta 1959 so obiskali Postojnsko jamo predsednik francoske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetni profesor A. Portevin, Ali Šandar Mohamed, podpredsednik afganistanske vlade in zunanji minister ter N. Sihanuk, predsednik ministrskega sveta Kambodže. 22. III. 1960 so obiskali jamo tekmovalci iz Planice, med njimi Helmut Recknagel in Marjan Pečar, aprila pa je pripotoval

predsednik Tito, ko je spremljal Sukarna. predsednika republike Indonezije. 19- julija 1960 si je Ogledal jamo Ibrahim Abud, predsednik sudanske republike in predsednik vrhovnega vojaškega sveta Sudana, istega leta pa se švedska vodnica Elizabeth Ritsberg, ko je bila petdesetič v jami. Tega leta sta jamo obiskala tudi Mohamed Zahir, afganistanski državnik in Haile Selassie, suveren Etiopije. Julija leta 1961 je bil na obisku predsednik parlamenta ZAR Anvar el Sadat, kasneje pa Se Sirimavo Bandaranaike, predsednica vlade Ceylona. 30. oktobra 1962 je obiskal jamo Brežnjev, predsednik prezidija SZ. 29, S. 1963 sta bila na obisku v jami tov. Tito in Jovanka Broz, ko sta spremljala svoja gosta Nikito Hruščev in ženo Nino. Novembra 1964 je pripotoval v jamo senator ZDA Fullbright.

12. septembra 1965 je bil v Postojnski jami IV- mednarodni speleološki kongres. Ob tej priložnosti je bil na obisku tudi Edvard Kardelj, ki je v knjigo napisal: »kolektivu Postojnske jame, ki mu je zaupan v oskrbo ta dragoceni biser naše zemlje, želim mnogo uspehov v nadaljnjem odpiranju in oskrbovanju te jame, v osebnem življenju vsakega od članov kolektiva pa mnogo osebne sreče".

V letu 1966 si je jamo ogledat H - Bumedien, predsednik republike Alžir. Leta 1969 si je ogledal jamo gospod Leone, predsednik italijanske vlade. 6, maja 1972 je pripotoval na ogled general J. B. Bokassa, predsednik Centralno afriške republike. 1. avgusta 1972 je Jovanka Broz spremljala na obisku jame ženo pokojnega Naserja s sinom. Avgusta 1973 sta si ogledala jamo Henryk Jablonski, predsednik Državnega sveta Narodne republike Poljske ter L. Van Geyt, predsednik KP Belgije. 1. julija 1975 je pripotovala na ogled jame Siti Hartinah, žena indonezijskega predsednika Suharta v spremstvu Jovanke Broz. Enkratno doživetje ogleda Postojnske jame so predstavniki delegacije delavske partije Koreje izrazili z naslednjimi besedami: »Postojnska jama ne kaže samo svojih podzemnih lepot, ampak bogato zgodovinsko tradicijo kakor tudi herojsko borbo partizanov. Iz vsega srca želimo narodom Jugoslavije in Slovenije tak napredek, kot ga je v zgodovini dosegla ta jama." Postojnska jama 1976.leta.

V juliju 1979. leta je obiskal jamo predsednik sejšelske republike; njene lepote je občudoval tudi podpredsednik administrativnega sveta in minister za zunanje zadeve DLR Koreje Ho Dam (12. 8.1980). Svoje vtise je v knjigi zabeležil ciprski predsednik Kiprianu, ki je jamo obiskal v začetku oktobra 1980. leta, sredi maja 1983. leta pa smo zasenčili podpis generalnega sekretarja CK KP Kitajske Hu Yaobanga. Opazili smo, da poleg podpisa v knjigi skoraj vsakdo napiše svoje čustveno doživljanje ogleda jame. A. Komhauserjeva, ki je ob kongresu vakumske tehnike obiskala jamo, je napisala: "Lepota Postojnske Jame, njen mir in njena veličina dajejo človeku misliti na ustvarjalnost narave in obenem na dolžnost nas, ki nam je dana, da jo hranimo, spoštujemo in ljubimo kot del svoje zemlje."

121 LET ELEKTRIČNE RAZSVETLJAVE V POSTOJNSKI JAMI

Stara grška bajka pripoveduje o Prometeju, ki je iz usmiljenja do ljudi ukradel bogovom ogenj in jim ga podaril. In od takrat, ko si je človek ustvaril svetilo, da bi mu lajšalo strah pred nočjo in temo, da bi dajalo luč v globokih votlinah, ko je na stene slikal prizore lova, in ob obredih njegove magije temo razsvetljevalo, so minila tisočletja. Opravljanje del ni bilo več omejeno in zgoščeno le na čas dnevne svetlobe, od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, ampak se je podaljšalo v dolge zimske večere.

Vse tja do 19. stol. je bil vir svetlobe bakla - kos lesa, prepojen s smolo ali maščobo. Ljudje so si svetili tudi s smrekovo trsko, zataknjeno v čelešnik. Tudi v Postojnski jami je pomenila ljudem svetloba nekaj magičnega, tako obiskovalcu - popotniku kot spremljevalce po jami. Iz podatkov, ki so jih zapustili v svojih potopisih posamezni popotniki, ki so potovali skozi naše kraje (Slovenijo) k morju, marsikaj izvemo tudi o osvetljevanju Postojnske Jame.Tak zanimiv opis doživetja je v delu I. G. Seume "Sprehod v Sirakuzo" (Spaziergang nach Syrakus) iz leta 1802, kjer beremo: "Plameni bakel razsvetljujejo prostor ganljivo lepo. Pod seboj slišimo vodo. nad nami in okoli nas pa je trda noč široke in visoke votline. Tu vodniki običajno prižgo na skalnih stenah nekaj povesem slame, Magična razsvetlitev te podzemske scenarije z naravnim mostom, fantastičnim skalnim obokom, grotesknimi stenami in globoko tekočo reko, je bila med najlepšimi prizori, kar se jih spominjam. Ko kopica slame dogori, jo ponavadi vržejo z mosta v globino, kjer žari v vodni strugi še nekaj trenutkov. Nenadna obsežna svetloba in takoj za njo ponovna tema, v kateri sveti šibka luč bakel le nekaj korakov daleč, ustvarjata presenetljive kontraste«.

Tudi pisec Vodnika po jami F. Hohenwart (1830-1832) poroča, da so v začetku, ko jama še ni bila zavarovana, hodil vanjo z baklami in povesmi slame škopanu in s tem Črnili najlepše zakapane dele jame. V istem vodniku so objavljeni tudi gvaši A. Schaffenratha z motivi Postojnske jame. Na nekaterih izmed njih je nazorno prikazano osvetljevanje jame z baklami.

Že leta 1825 pa je deželni glavar prepovedal osvetljevati jamo s smolnatimi baklami in so jo poslej osvetljevali z jamskimi oljnimi svetilkami. Če je bilo potrebno pokazati jamo imenitnejšim obiskovalcem, so prižgali še sveče.

 Iz tega časa so posebej zanimivi nekateri ohranjeni podatki o ceni razsvetljave, ki jo je plačal vsak po naročilu. Tako imenovana velika razsvetljava do Plesne dvorane do kamor so navadno vodili goste je stala 45, mala razsvetljava 16 goldinarjev navadna le ob spremstvu jamskega vodnika in dveh svetilničarjev, ki so po jami obvezno spremljali vsakega gosta, pa 2 goldinarja. Izredna razsvetljava ob obisku vladarjev je veljala 225 goldinarjev, ob obisku nadvojvode z dunajskega dvora 180, če so šli v jamo ministri ali poslaniki, pa 90 goldinarjev.

Posebej so zaračunavali razsvetljavo, Če si je kdo želel ogledati druge dele jame-Doplačilo je znašalo 10 goldinarjev za vsako uro. To so bile velike vsote denarja, ki so jih seveda zmogli le izbrani petični krogi tedanjega sveta. Razkošna razsvetljava pa ni bila ustvarjena le ob obiskih odličnikov. Ko je bilo uvedeno 1825. leta vsakoletno jamsko slavje na binkoštni ponedeljek, je jamo razsvetljevalo 10 rudniških svetilk, 103 svetilke na olje in 11 različnih lestencev za sveče, toliko je obsegal takratni inventar. Seveda pa se je ta razsvetljava večala iz leta v leto.

Iz rokopisnih "Pravil za vodnike in služabnike Postojnske jame", ki so bila v slovenskem jeziku prvič izdana leta 1859, spoznamo, kako velik pomen je Jamska komisija dajala osvetlitvi jame. Po letu 1866, poroča kronist Š. Lapajne, so opravljali razne poizkuse s petrolejskimi svetilkami, magnezijo in brezdimnim bengaličnim ognjem. Leta 1873 pa so postavili na raznih mestih po jami železne kandelabre in osvetljene dvojezične transparente.

Že 1878. leta se je začela Jamska komisija zanimati za električno osvetlitev. S tem namenom je za rešitve povpraševala na Dunaju in v Parizu. In ko je ob praznovanju 600-letnice združitve Kranjske z drugimi habsburškimi deželami obiskal Postojnsko jamo avstrijski cesar. je bila 18. julija 1883 prvič delno električno osvetljena. Ob tej priložnosti je bilo prižganih še

16.000 sveč in 600 barvnih balonov. Električno energijo je dajala lokomotiva na parni pogon. Električna napeljava je bila izvedena s tremi golimi žicami, napajal jo je dinamo za isto smerni tok. Kot navaja v svojem zapisu Anton Globočnik, tedanji okrajni glavar in predsednik Jamske komisije, pa je bila že naslednjega leta", tj. 24, maja 1884. končana inštalacija in jama osvetljena. »Uspeh je  bil briljanten. Ob prižigu elektrike se je pojavila Se nikdar videna slika kapniške lepote v vsej krasoti. 12 obločnih svetilk po 1400 sveč je osvetljevalo 6 najbolj pomembnih točk v jami: Veliko dvorano, Plesno dvorano, Pralnico. Razpotje pri Grobu. Razgledišče in Kalvarijo ostali del poti po jamskih hodnikih so Se vedno osvetljevali z oljnimi svetilkami. Tako je bila prav v Postojnski Jami izvedena prva električna razsvetljava v takratni Kranjski in obenem ena od prvih razsvetljav podzemlja na svetu. Z razvojem na področju električnega osvetljevanja se je osvetlitev dopolnjevala, spreminjala in tako venomer izboljševala. Ko je bil 1928 speljan do Postojne daljnovod visoke napetosti, se je Postojnska jama začela napajati iz tega vira. Odprtje novih delov jame - Lepih jam leta 1926 in povezave Pivke in Črne jame s Postojnsko jamo, sta zahtevali močnejšo in učinkovitejšo električno napeljavo. Iz podzemnih hodnikov je bila odstranjena vsa zračna napeljava, ki je motila estetski videz kapniškega bogastva. Kable je bilo potrebno vdelati v steno in urediti indirektno razsvetljavo Jamskih prostorov, Poseben problem je bila zaščita kablov pred vlago, kajti takratna izolacijska tehnologija ni zagotavljala zanesljive odpornosti proti zunanjim vplivom. Zato so bili vsi glavni kabli, v skupni dolžini preko 30 km, položeni v korita in prostor med kablom in leseno steno kalupa zalit z bitumensko maso. Tako je večji del tega gostega omrežja obdržal svojo funkcionalnost do današnjih dni. Neposreden vir svetlobe so predstavljale klasične električne žarnice z žarilno nitko. Razsežnost jamskega prostora in jakost svetlobe sta zahtevali različno moč žarnic. Tako so uporabljali 100, 200, 300 in 500 watne žarnice - Ob posebnih svečanostih pa so občasno nameščali, zlasti v Koncertni dvorani, tudi večje žarnice z močjo 3000 do 5000 W. Edini preostali primerek 5000 W žarnice, proizvodnje Philips, 1923. hrani Postojnska jama še danes v svoji zbirki.

Prvi poseg v električno ureditev jame po osvoboditvi je bila namestitev novega kabelskega sistema v vhodnem delu, ker je bil prejšnji uničen ob uspeli partizanski akciji - požigu pogonskega goriva okupatorju. 23. aprila 1944. Nenehni porast števila obiskovalcev, uvedba električnih akumulatorskih lokomotiv v letu 1959 in pa izgradnja krožne proge 1968. leta pomenijo stalno rast porabe električne energije. Ta vprašanja je uspelo upravi jame rešiti z izgradnjo sistema kablov visoke napetosti. Tudi klasične žarnice z žarilno nitko uspešno zamenjujejo sodobnejša svetila - halogenski reflektor]i, ki ob manjši porabi energije zagotavljajo boljše svetlobne učinke.

Na koncu lahko ugotovimo, da mineva 121 let odkar so 18 - julija 1883 v Postojnski jami zasvetila prva električna svetila - obločnice, katerih preskakujoča električna iskra je ustvarjala bleščečo svetlobo kot v posmeh nekdanjim baklam in svečam, ki so do tedaj kazale pot in razkrivale v temo zavite grudi podzemeljskega sveta. Človek si je s svetlobo, ki mu jo nudijo električna svetila, ustvaril možnost, da dojame globlje kot kdajkoli poprej prostranost jamskih prostorov z nepopisno lepoto kapniških oblik in barv.